Povezave (linking oz. hyperlinking) je na spletnih straneh so nekaj vsakdanjega, pravzaprav so ključni del spleta. Kot kaže se švedskemu sodišču ta ključnost za obstoj interneta ni zdela samoumevna. Tako so v zadevi Nils Svensson, Sten Sjögren, Madelaine Sahlman, Pia Gadd proti Retriever Sverige AB Sodišču Evropske unije postavili predhodno vprašanje (preliminary ruling). Reševanje predhodnih vprašanje je ena od nalog Sodišča Evropske unije. Gre namreč za razlaganje prava EU. Tudi slovensko sodišče je že zaprosilo za razlago v zadevi Detiček (čezmejna kraja otroka), pa čeprav bi v tisti zadevi lahko šlo za acte clair (jasen zakon, ki ne potrebuje razlage).
Kakorkoli že. Vprašanje je bilo na SEU poslano 18.10.2012, 13.2.2014 pa so zadevo rešili. Švedski primer se dotika družbe Retriever Sverige AB, ki je spletni naročniški servis, ki indeksira spletne članke, ki jih uporabniki lahko najdejo brezplačno na spletu. Spor je nastal, ko so objavili povezave na članke, ki so jih spisali švedski novinarji in so bili objavljeni na spletni strani časopisa Göteborgs Posten. Novinarji so hoteli kompenzacijo, družba Retriever pa se ni čutila zavezana dati nadomestila za linkanje člankov in »embedding«, saj ne gre za kršitev avtorskega prava. Novinarji so tožbo na prvi stopnji 11.6.2010 izgubil, a so se pritožili. Pritožbeno sodišče pa je sprožilo postopek predhodnega vprašanja.
Odločitev SEU gre v prid Internetu. Sodišče je zapisalo takole:
*V obravnavani zadevi je treba navesti, da to, da neko spletno mesto ponuja klikljive povezave do zavarovanih del, ki so brez kakršne koli omejitve dostopa objavljena na drugem mestu, uporabnikom prvega mesta zagotavlja neposreden dostop do navedenih del.
*Zato je treba v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, zagotavljanje klikljivih povezav do zavarovanih del opredeliti kot „dajanje na voljo“ in posledično kot „priobčitev“ v smislu navedene določbe.
*Priobčitev, kakršno izvaja upravljavec spletnega mesta z uporabo klikljivih povezav, pa je namenjena vsem potencialnim uporabnikom mesta, ki ga upravlja ta oseba, torej nedoločenemu in dovolj velikemu številu naslovnikov.
* V teh okoliščinah je treba šteti, da zadevni upravljavec izvaja priobčitev javnosti.
* V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da dajanje na voljo zadevnih del z uporabo klikljive povezave, kakršno je to v postopku v glavni stvari, ne pomeni priobčitve zadevnih del novi javnosti.
* V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da kadar so vsi uporabniki drugega mesta, ki so jim bila zadevna dela priobčena z uporabo klikljive povezave, lahko do teh del na mestu, na katerem so bila prvotno priobčena, dostopali neposredno brez posredovanja upravljavca tega drugega mesta, je treba uporabnike mesta, ki ga upravlja ta upravljavec, šteti za potencialne naslovnike prvotne priobčitve in torej za del javnosti, ki so jo imetniki avtorske pravice upoštevali, ko so dovolili prvotno priobčitev.
*Ker torej ne gre za novo javnost, dovoljenje imetnikov avtorske pravice za takšno priobčitev javnosti, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ni potrebno.
*Nasprotno pa je treba v primeru, da klikljiva povezava uporabnikom mesta, na katerem je ta povezava, omogoča obiti omejevalne ukrepe, ki so sprejeti na mestu, na katerem je zavarovano delo, da bi se dostop javnosti omejil samo na naročnike in zato pomeni poseg, brez katerega ti uporabniki ne bi mogli pregledovati razširjanih del, vse te uporabnike obravnavati kot novo javnost, ki je imetniki avtorske pravice niso upoštevali, ko so dovolili prvotno priobčitev, tako da je za takšno priobčitev javnosti potrebno dovoljenje imetnikov. Za tak primer gre zlasti, kadar delo na mestu, na katerem je bilo prvotno priobčeno, ni več dostopno javnosti ali lahko odslej do njega na tem mestu dostopa samo omejena javnost, medtem ko je na drugem spletnem mestu dostopno brez dovoljenja imetnikov avtorske pravice.
*V teh okoliščinah je treba na prva tri postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da to, da eno spletno mesto vsebuje klikljive povezave do del, ki so prosto dostopna na drugem spletnem mestu, ne pomeni priobčitve javnosti, kot je opredeljena v tej določbi.
Sodišče je dejansko povedalo to, da če je neka vsebina prosto dostopna njeno linkanje ni kršitev avtorskega prava enako velja za vstavljanje embed. Ne velja pa to za primere, ko je npr. vsebina »skrita« za pay wall.