To, da na Primorskem italijanske radijske in televizijske postaje povzročajo motnje prebivalci tistih krajev dobro vedo, vsi ostali pa se s tem problemom srečajo vsaj, ko se z avtom zapeljejo do primorja. Logično je, da na obmejnem pasu na isti frekvenci ne moreta oddajati dva programa, zato so se države na mednarodni ravni z ženevskim sporazumom dogovorile kako je s temi frekvencami. Slovenija se dogovora drži, Italija pa ne. Zato problem sploh obstaja.
Tožb s strani italijanskih je bilo precej, RTV Slovenija oz. njihovi oddajniki in zveze se z njimi srečujejo že nekaj desetletij. Tokrat pa je stvar eskalirala do te mere, da je prišlo do izvršbe zoper Radio Center.
Malo mednarodnega zasebnega prava
Tržaški Radio Dance je v Trstu tožil Radio Center, ker je ta motil njihovo oddajanje na frekvenci 93.9 MHz. Razlika pa je ta, da Radio Center, ki je frekvenco dobil od AKOS-a, to uporablja skladno z mednarodnim sporazumom, saj je bila ta dodeljena Sloveniji. Na mednarodni ravni torej Radio Dance na frekvenci 93.9 MHz oddaja na črno. A ker se Italija ženevskega sporazuma ne drži in je te frekvence vseeno dodelila Radio Dance, po nacionalni zakonodaji Italije ne gre za oddajanje na črno in Radio Center v tem primeru res moti oddajanje. Zato je tudi prišlo do obsodbe Radia Center v Italiji.
A da bi Radio Dance lahko izterjal teh 150.000 € od Radia Center se mora vključiti mednarodno civilno pravo. Za ta primer sta na voljo Uredba Sveta (ES) št. 44/2001, ki jo poznamo pod imenom Bruseljska uredba (BU I) in v Sloveniji velja od 1.5.2004, druga pa je Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004, ki se je začela uporabljati 21.10.2005 in omogoča izdajanje evropskega izvršilnega naslova (EIN).
Bruseljska uredba se uporablja za razglasitev izvršljivosti (eksekvatura) in v postopku pred 1. stopenjskim sodiščem ima vsaka od strank možnost ugovora, pritožbena instanca pa je Vrhovno sodišče. Razlog za zavrnitev priznanja je, da odločba očitno krši javni red Republike Slovenije ali, da tožencu tožba ni bila pravilno in pravočasno vročena.
Evropski izvršilni naslov pa je namenjen civilnim in gospodarskim zadevam, ki so izvršljive v državi članici (ne nujno tudi pravnomočne). Iti mora za denarni zahtevek, ki je nesporen zahtevek po slovenskem pravu. To pomeni, da se je toženec izrecno strinjal (pripoznava, sodna poravnava, neposredno izvršljiv notarski zapis) ali pasivno strinjal (zamudna sodba, plačilni nalog, sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine). V tem postopku ni možnosti ugovora v državi izvršbe.
Kaj se je torej zgodilo?
Radio Dance je šel v Evropski izvršilni naslov in ta je šel skozi, čeprav ne bi smel, ker ne izpolnjuje ozkih pogojev, da bi se ta postopek lahko uporabili, a ker se na Okrajnem sodišču v Ljubljani v tem postopku niti niso smeli ukvarjati z glavno stvarjo, je Radiu Center ostal zgolj ugovor zoper sklep s katerim želijo prekiniti postopek izvršbe. Torej do izvršbe je prišlo zaradi avtomatizma v evropski zakonodaji, ki sloni na meddržavnem zaupanju in ker italijansko sodišče ni pravilno izvedlo postopka.
Kaj sledi?
Postopek gre sedaj lahko v dve smeri. Če sodišče ugodi ugovoru in prekine postopek bo Radio Dance skoraj zagotovo poskusil še po BU I, a tukaj ima Radio Center možnost ugovora in kršitev javnega reda Republike Slovenije je potrdilo tudi Državno pravobranilstvo RS, ki se je v postopek vključilo kot stranski intervenient. Če pa sodišče ugovoru ne ugodi, se bodo vse radijske in televizijske postaje na Primorskem znašle pred valom tožb, saj se bodo odprla zelo nevarna vrata, takšna, ki lahko pomenijo konec radia in televizije v tem delu Slovenije.