Film Dunkirk, ki govori o reševanju vojakov iz plaž pred francoskim mestom Dunkirk maja 1940 je ta teden prišel na filmska platna slovenskih kinematografov, slavnostna premiera je bila v sredo na Ljubljanskem gradu v sklopu Filma pod zvezdami.
106 minut dolg film režiserja Christopherja Nolana je posnet v večji meri v IMAX 65 mm tehniki s kombinacijo Panavision in IMAX leč, ki so omogočile nočno snemanje. Dunkirk pa je tudi prvi film v katerem so IMAX kamere uporabili brez stojal, saj je bilo najlažje snemati s plovil. Scenarij za film je prav tako spisal Christopher Nolan.
Zgodbo filma in napovednik lahko najdete v tem članku (Film Dunkirk, o operaciji Dinamo s katero so rešili več kot 330.000 vojakov). V filmu pa igrajo: Kenneth Branagh, Cillian Murphy, Fionn Whitehead, Mark Rylance, Tom Hardy, Tom Glynn-Carney, Jack Lowden, Harry Styles, Aneurin Barnard, James D’arcy in Barry Keoghan.
Kritiki navdušeni
Film Dunkirk ima na IMDb oceno 9/10, na Rotten Tomatoes 92% s povprečno oceno 8.6/10 in 4.4/5 pri gledalcih. Na Metacritic pa je film ocenjen z 94%.
Lindsey Bahr iz Associated Press je film komentirala: »Dunkirk Christopherja Nolana je kot špricer hladna umetniška mojstrovina. Film o preživetju, ki gledalca osupljivo potegne vase, se razteza skozi razburljivo posnetih 106 minut. Nolan gledalca postavi naravnost v središče akcije, pa naj se dogajanje odvija na obali, kjer se je nagnetlo 400.000 mož, čakajočih na rešitev, ki morda nikdar ne pride, na valovih angleškega Kanala v civilni barčici, ki se zgolj s starčkom in dvema najstnikoma na krovu podaja v sovražne vode, ali v zraku nad njimi v dveh letalih, ki jima neizbežno pohaja gorivo. Platno in podobe na njem gledalca navdajajo z občutkom smrtne nujnosti, polnijo z grozo in ovijajo v trenutke neopisljive lepote in miline, medtem ko skupaj z vojaki čaka na – kot pravi uvodni napis – odrešitev.«
David Ehrlich pa je za Indiewire film komentiral takole: »Bliže je Sartru kot Spielbergu, in pri tem osupljiv izdelek surovega spektakla, ki sredi kaosa išče red. Gre za najbolj kontradiktoren film, kar jih je kdaj posnel Christopher Nolan, in – kar nikakor ni naključje – tudi njegov najboljši. Povsem neznane novince je vrgel skupaj z velezvezdniki, da je poudaril, kako enakopravni smo vsi pred obličjem smrti. Ni nujno poznati vojaške principe in strategij vojskovanja, da bi dojeli, kako vsakdo bije lastno bitko in kako so imeli nesrečniki, ki so jih pokosili sovražnikovi streli na plaži v Normandiji, za to, da živijo, nič manj razlogov kot generali, ki so jih poslali v tisto klavnico. S tem v skladu Dunkirk ne obsoja teh mladcev in njihovega obupa, kakor tudi ne stvari, ki so jih iz tega obupa počeli. Pravzaprav je film neznansko odpustljiv, kar se tiče vročice vojne, naklonjen je samozaščiti, četudi hkrati slavi vrline solidarnosti.«