Marko Alpner podnevi pretvarja kavo v spletne strani, ponoči pa svoj dom najde pod odri slovenskih glasbenih skupin. Obožuje burgerje, zato je intervju o njegovi zgodbi, ter o tem, da glasbeni fotograf včasih zavije tudi v druge vode, nastal ob slastnem burgerju pri bratih Tabay.
Kako sta z Matejem prišla do ideje za projekt Ljudje Slovenije in kako se je vse skupaj pravzaprav začelo?
Proti koncu poletja sva z Matejem Špeharjem in nekaj kolegi sedela za pivom na Starem Gradu nad Kamnikom. Debata je švigala sem in tja ter nanesla na Instagram. Sam sem v tistem času bral HONY: Stories knjigo, ki mi je bila precej v navdih in skupaj sva na glas razmišljala, kako bi se podobnega projekta lotila pri nas. Po še nekaj pivih in kakšnem mesecu brainstormanja sva se dobila, da narediva prvo fotografijo. Prva zgodba je bila Matejev ‘strah’ med prečkanjem železniškega podvoza pri Orto Baru v Ljubljani. Zgodbo sva delila na svojih omrežjih in sledilce povabila k sodelovanju.
Kako nastajajo zgodbe za projekt Ljudje Slovenije?
Gonilo projekta je Instagram, pomagava pa si še z ostalimi omrežji, primarno Twitter in zasebni Facebook profil. Velika večina ljudi se nama z zgodbo javi preko zasebnih sporočil, kakšna izmed njih pa rabi malo vzpodbude. Proces se začne z osnutkom zgodbe, za katerega je odgovoren Matej, potem pa se skupaj prilagodimo našim urnikom. Dorečemo datum in uro, običajno pa dobimo najprej na kratki kavi/pivu/Cedeviti, potem pa posnamemo še nekaj fotografij, ena izmed njih v črno-beli tehniki skupaj z zgodbo pristane na najinem Instagram profilu Ljudje Slovenije, barvna različica pa ostane portretirancu/ki za spomin.
Natrpan urnik je tvoja stalnica, kajne? Če se prav spomnim, pa si kot študent pri Zavarovalnici Triglav prav zaradi tega ostal brez službe, saj si precej neprimerno poimenoval datoteke.
Hehe, prav imaš. Pred leti sem kot spletni oblikovalec sodeloval z Zavarovalnico Triglav, vendar sem si zaradi lastne napake pri poimenovanju datotek v internem prometu, prislužil ‘nogo’ (Celotno zgodbo si lahko preberete na Markovem blogu).
Lekcija o pravilnem poimenovanju datotek se me, vsaj za zdaj, drži še od takrat, vendar sem iz te izkušnje odnese predvsem, naj se ne pustim izkoriščati za niti omembe vrednega plačila in naj bolj cenim lastno delo. Vsak od nas kdaj naredi napako – ravno pred kratkim je novinarka na RTV Slovenija neprofesinalno vodila večerno oddajo . Mediji so izvedli pravi linč novinarke, še preden se je sama uspela zagovarjati – po mojem mnenju to ni OK.
Trenutno sem zaposlen kot razvijalec spletnih vmesnikov pri podjetju Kaldi IT, pred tem pa sem bil dobri dve leti in pol v podobni vlogi pri podjetju Sensilab d.o.o..
Razvijanje spletnih vmesnikov pa ni tvoja edina strast, saj kot fotograf sodeluješ s kar nekaj slovenskimi glasbeniki.
K sreči so koncerti zvečer, tako da lahko podnevi v rokah držim tipkovnico, zvečer pa pride na vrsto fotoaparat. Vse skupaj se je začelo kot ne prav poceni hobi, s katerim sem zaradi kroničnega vnetja stopalnih vezi nadomestil tekaške vode.
Redno sodelujem s skupino Hamo & Tribute 2 Love, s katerimi smo v zadnjih več kot dveh letih prepotovali dobršen del Slovenije, samo letos se je nabralo več kot 25 koncertov. Prav tako sodelujem s skupino pa Big Foot Mama, ki trenutno v Berlinu snema nov album s kitaristom Zoranom Čaličem, ki je lani izdal svoj prvenec U moru i plamenu.
Popolnoma nepričakovano sem se znašel in ujel z ekipo Dan D, ki si bodo letos v Areni Stožice delili oder s skupino Mi2 – res me zanima kaj bodo fantje pripravili. V lanskem letu sme bil del ekipe punk legend Niet, a glede tega me poleg veselja obdaja tudi žalost, saj vse kaže, da je šlo za njihov zadnji koncert. Moje fotografije pa lahko vidite v zadnjem albumu Prismojeni Profesorjev Bluesa. Pa še kdo bi se našel …
Zanimiv nabor imen, katero skupino oz. kaj bi si štel pod največji dosežek v tvoji karieri koncertnega fotografa
Bolj kot lastne dosežke cenim ljudi, ki me obkrožajo. Glasbena skupnost v Sloveniji je majhna in izredno povezana, vsaj kar se tiče Rock’n’Rolla. Bolj kot nočno službo sam jemljem koncerte kot hrano za dušo in druženje s pozitivnimi in kreativnimi ljudmi, kolegi, oz. z družino, ki si jo izbereš sam oz. me je sprejela za svojega.
Kot dosežkov pa se veselim vsake naslovnico revije, reklamnih panojev, še posebej pa fizičnih albumov, kljub temu, da je se trendi poslušanja glasbe umikajo v oblake interneta. Ena izmed večjih osebnih zmag letošnjega leta je bila izdaja pesniške zbirke “Lubezen” Matevža Šaleharja – Hama, opremljena z mojimi črno-belimi fotografijami.
Eno knjigo “Lubezen” si prinesel s sabo?
Ja, v zahvalo za burger sem prinesel nekaj malenkosti, ki, če jih sam ne potrebuješ, lahko podeliš v nagradni igri tvojim bralcem.