Digitalizacija je praktično v vsakem delu našega življenja, a zdravstvo je panoga pri kateri gre ta razvoj izjemno počasi, čeprav so tehnologije razvite in dostopne, je težava na področju implementacije.
Vodja projektov na področju rešitev za zdravstvo pri podjetju SAP, Dr. Vladimir Ljubicic meni, da je velika razlika med tem, kar tehnologija trenutno omogoča in tem kar je implementirano v vsakdanje zdravstvene aktivnosti. Digitalizacija v zdravstvu tako po njegovem mnenju zaostaja 10-15 let glede na panoge, ki imajo opravka s potrošniki. Ljubicic velik del tega pripisuje visoki stopnji reguliranosti sektorja, ki je v velikem delu upravičena, a ta zagotovo močno ovira razvoj in spremembe.
Zdravstveni sistemi držav niso prilagojeni na dolgoživo družbo
Dr. Vladimir Ljubicic je pri modernizaciji zdravstva izpostavil še eno stvar in to je neprilagojenost zdravstvenega sistema na dolgoživo družbo, kar predstavlja precejšen pritisk na zdravstveni sistem. Staranje prebivalstva pomeni povečano število kroničnih bolezni, ki zahtevajo neprestano podporo. Ljubicic je povedal: »Tradicionalni zdravstveni sistemi slonijo na storitvah, organizacije smo zgradili okoli njih, prav tako smo ljudi izučili za delovanje v tem sistemu. Takšen sistem deluje odlično v akutnih situacijah (npr. nesrečah), ne pa v primeru kroničnih bolezni, ki v zadnjem času postajajo dominantne. Najti moramo način, da zdravstvo postane bolj integrirano in grajeno okoli pacienta ter merjeno na podlagi rezultata ter koristi, ki jo ponuja.«
Aktivnosti je veliko, a so parcialne
Na področju zdravstva je digitalnih razvojnih aktivnosti zelo veliko. Prav tako veliko je veliko tudi implementacij, a so te parcialne in tako zajemajo morda le eno ustanovo ali še bolj pogosto le en oddelek v določeni ustanovi. Težava se marsikje prične že z nepovezanostjo sistemov. To za sabo potegne precej več administrativnega dela, predvsem pa medicinsko osebje odvrača od uporabe modernih tehnologij. Digitalizacija in medsebojna uporabljivost podatkov je osnova za učinkovito implementacijo modernih tehnologij v zdravstvo.
Vrtičkarstvo v velikih sistemih na dolgi rok ne koristi nikomur. Zato bi se že na začetku morali postaviti ustrezni protokoli, s katerimi bi zagotovili medsebojno delovanje in enostavno rast sistema z dodajanjem novih ustanov in funkcionalnosti. Takšna tehnologija bi bila tudi stroškovno učinkovita. V Sloveniji se na nekaterih delih zdravstva pomikamo v pravo smer, na drugih delih pa smo zagotovo precej daleč. Najbolj neugodno pa je to, da se čez čas pokaže, da so določeni členi verige delovali neustrezno. V letošnjem letu se je v Sloveniji tako npr. pokazal primer netočnih podatkov o čakalnih dobah.