Canon Adria je program povezovanja generacij ustvaril v sodelovanju s fotografsko revijo Digitalna Kamera. Sam program je osredotočen v sodelovanje med mlajšo in starejšo generacijo fotografov. Njegov cilj pa je ozaveščene o sprejemanju raznolikosti, vključevanju in enakopravnem obravnavanju vseh ljudi. Program se tako zaključuje s fotografsko razstavo velikih natisov na prostem. Ta bo do konca septembra na ogled v Žalcu ob pivski fontani.
Goran Sretenoski, generalni direktor Canon Adria je povedal:
Projekt izhaja iz Canonove korporativne filozofije Kyosei, izraža pa našo predanost ljudem, da bi živeli in delali skupaj za skupno dobro, ne glede na kulturo, običaje, politična prepričanja, jezik, raso, spolno usmerjenost, vero, družbeni status in/ali razlike v spolni identiteti. Žal veliko dejavnikov to ovira, vendar si jih prizadevamo odpravljati z različnimi pobudami, vse s ciljem navdihovanja sveta sprememb. Vodi nas odgovornost in želja po razvoju boljše družbe, bolj raznolike, vključujoče in pravične, kjer so ljudje cenjeni, spoštovani, imajo občutek pripadnosti in lahko uspevajo. Družbe, kjer raznoliki ljudje nimajo le enakih osnovnih pravic ampak enake možnosti. Družbe, v kateri prepoznavamo posebnosti, kjer vidimo dlje od lastnih življenjskih izkušenj in kjer so ljudje opolnomočeni preko občutka, da so vredni in cenjeni.
Moč kreativnega vizualnega pripovedovanja zgodb in kritičnega razmišljanja
Kreativno vizualno pripovedovanje zgodb in kritično razmišljanje imata izjemno moč. Z njima lahko ljudje izražamo svoje zgodbe, mnenja in prikažemo svoj edinstven pogled na svet. Vendar nimamo vsi enakih priložnosti, znanja, veščin ali pa celo samozavesti, da bi se izrazil na ta način. V okviru Canonovega programa povezovanja generacij so predavatelji in mentorji sodelujočim predstavili moč kreativnega vizualnega pripovedovanja zgodb in kritičnega razmišljanja o družbeno pomembnih vprašanjih. Mentorja Igor Rosina (Digitalna kamera) in Andreja Ravnak (Mojevesolje.si) sta sodelujočim iz prve roke predstavila fotografske zgodbe in reportažno fotografiranje. Oboroženi z osnovnimi znanji in nekaj Canonove foto opreme, so se udeleženci razdelili v projektne skupine in izbrali tematike za fotografiranje.
Glavni cilj projekta je razbijanje predsodkov in odkrivanje zgodb o raznolikosti, pravičnosti in vključenosti. Fotografski timi so bili sestavljeni iz srednješolcev in upokojencev in so tako naslavljali eno od oblik raznolikosti, ki jo imenujemo ageizem ali generacizem. To pomeni, da se sooča s stereotipi in predsodki glede starosti posameznikov. Enajst dijakov prvega letnika Šole za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje ter osem upokojencev, ki obiskujejo fotografski krožek na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Žalec, so skupaj razbijali te predsodke.
Medgeneracijski pari so se z ustvarjalnostjo in kritičnim razmišljanjem posvetili osmim zelo različnim zgodbam. Rdeča nit vseh pa je, da govorijo o ljudeh, ki se ne skladajo s stereotipi v družbi, na nek način odstopajo od povprečja in se zaradi svoje drugačnosti zlahka znajdejo v središču pozornosti. Romunski sezonski delavci v hmeljevih poljih Savinjske doline, oseba z Downovim sindromom, vrhunska športnica brez noge, strastna igralca telefonske igre med upokojenci. Pa tudi temnopolti posvojenci v slovenskem okolju, tetraplegik-fotograf, kraljica ulice in osebe v procesu zdravljenja odvisnosti od drog.
Andreja Ravnak in Igor Rosina sta o mentorstvu medgeneracijskih parov povedala:
Delo v ekipah oz. parih junior-senior je bil zanimiv izziv povezovanja generacij, tudi za oba mentorja, ki sta morala v zelo kratkem času v ekipi vzpodbuditi duh sodelovanja in timskega dela. Za obe generaciji je bil v osnovi največji izziv fotografiranje na terenu in pristop do neznancev. Vsakdo ima nekoliko svojstven pristop do fotografije, pogled na zgodbe ljudi, način komunikacije, življenjsko ozadje in izkušnje. Na projektu so se pari srečali le dvakrat ali trikrat in v tem času so se uspeli nekoliko spoznati, navezati komunikacijo, sodelovati pri isti nalogi. Za poglobljen odnos, v katerem bi drug drugemu lahko dali več, izmenjali svoje poglede na življenje, se drug od drugega naučili različnih pristopov pri fotografiranju itd. bi seveda projekt moral trajati bistveno dlje. Je pa bilo zanimivo opazovati, kako so se nekateri pari zelo hitro in samoiniciativno povezali, drugim pa je bilo nekako nelagodno oz. so več energije posvečali njim precej zahtevni fotografski nalogi.
Foto: Andreja Ravnak