Tina Bolta je eden od tekmovalcev 3. sezone šova Gostilna išče šefa (2014). Star je 25 let, prihaja iz Kranja, po poklicu pa je kuhar. Vse ostale tekmovalce pa lahko najdete tukaj (Tekmovalci šova Gostilna išče šefa 3. sezona (2014) – Matevž, Damjan, Anže Š., Valerio, Anže O., Marko, Edi, Nataša, Tina, Špela, Pia in Polonca).
Facebook stran: Tina Bolta Gostilna išče šefa
Med študijem se je izšolala še za slaščičarja in med obveznim praktičnim delom pridobila prve izkušnje z gostinstvom. Tina: “Če je v zadnjih dveh letih prav s to oddajo šefu Binetu uspelo slovenski javnosti pokazati, kaj vse je lahko kuharski poklic in močno dvigniti število vpisanih srednješolcev v kuharske programe, je pa sedaj res že čas tudi za to, da ženske prenehajo biti zgolj »kuharice« v šolah in menzah, ampak povsem enakovredne ustvarjalke slovenske kulinarične zgodbe.”
Tina se predstavi: Že celo življenje me spremljata ustvarjalnost in kreativnost. Kot osnovnošolka sem se preizkusila v igralskih vodah (v stranski vlogi v filmu Na planincah Mihe Hočevarja ter v glavni vlogi v kratkem študentskem filmu AGRFT-ja Pes, ki je umrl ob pravem času, režiserke Alenke Kraigher), skozi gimnazijo s sošolci ustvarjala amaterske avtorske kratke filme, po končani gimnaziji pa se celo vpisala na AGRFT, a so bili sprejemni izzivi pretrd oreh. Sprejeta sem bila na FDV, smer Komunikologija, kjer sem zadnjih pet let urila svoje pisateljske sposobnosti in kritičen pogled na našo družbo, kulturo, medije in svet okoli nas. Na polovici študija mi je postalo malce dolgčas, zato sem se ob študiju vpisala še na Biotehniški izobraževalni center, na Živilsko šolo in opravila izobraževanje za odrasle – smer slaščičar. To je bil logičen zaključek mojega ustvarjanja v domači kuhinji in pripravi sladic. Med opravljanjem prakse v enem od ljubljanskih hotelov sem imela priložnost spoznati, kako diha prava velika kuhinja. Sedaj, ko se bližam koncu študija in imam več časa, sem še bolj usmerjena v ustvarjanje dobrih in kvalitetnih vsebin za blog Bor mašina za punce, ki ga soustvarjam s prijateljicami, kjer raziskujemo kulinariko in preko pisanja tudi rastemo in pridobivamo nova znanja. Sicer v prostem času rada skočim na kakšen bližnji hrib ali se kako drugače športno udejstvujem.
Najljubša hrana in pijača: brusketa s česnom, zelišči in sirom iz pečice, breskova limonada
Tvoja specialiteta: dekadenten čokoladni mousse iz temne čokolade v kombinaciji z osvežujočim, rahlo kiseklastim moussom iz domačih malin
Kdaj in zakaj si začutila ljubezen do kuhanja?
Nad kuhanjem sem se navdušila sama. Ljubezen sem začutila sprva preko priprave slaščic, ki sem jih kot samouk ustvarjala v lastni kuhinji, kasneje pa sem znanje, ki sem ga pridobila sama, nadgradila še s tem, da sem med študijem na fakulteti dokončala srednjo živilsko šolo in pridobila poklic slaščičarja. Ljubezen do hrane se širi tudi preko slaščic, predvsem v želji poustvariti jedi, ki so se mi skozi moje življenje vtisnile v spomin.
Kaj ti pomeni kuhanje?
Kuhanje mi pomeni po eni strani nekaj vsakdanjega, po drugi strani pa je ravno v tej vsakdanjosti čar, da se prav z vsakim obrokom znova lahko presenetiš, nagradiš, spremeniš to robotsko prehranjevanje brez misli v cel kup novih občutkov in doživetij. Občutek ponosa in sreče, ki te preplavi, ko si sam skuhaš nekaj dobrega, je zame neprecenljiv in ravno to me je pri kuhi najbolj zasvojilo.
Spomni se najbolj smešnega, dramatičnega ali nenavadnega dogodka, ki se ti je pripetil med kuhanjem.
Najbolj dramatična je vsekakor izkušnja, ki sem jo kot otrok doživela, ko je moja mami kuhala koruzo v loncu na pritisk. Ena majhna koruzica se je zataknila v odprtino, skozi katero iz lonca na pritisk izhaja zrak. Ni besed, ki bi opisale količino koruze na stropu naše kuhinje in globino vdrtega štedilnika.
Kakšne izkušnje z gostinstvom imaš?
Profesionalne izkušnje z gostinstvom imam iz opravljanja obveznega praktičnega dela v času mojega izobraževanja za slaščičarja, ko sem dva meseca delala v ljubljanskem hotelu. V jutranjih/dopoldanskih urah sem pomagala pri pripravi sladic v slaščičarski delavnici, popoldne pa sem povsem samostojno delala v glavni kuhinji na izdaji sladic po naročilu, pomagala pa sem tudi pri pripravi, zlaganju jedi na krožnik in izdajanju drugih jedi za večje skupine in pogostitve.
Zakaj bi prav ti moral/-a postati zmagovalka šova?
Pustimo ob strani to, da sta že dve sezoni zapored zmagovalca šova Gostilna išče šefa moška. Mogoče je čas, da se tudi ženske dokažemo kot sposobne, pridne, delavne, inovativne, kreativne. Pa niti ni toliko problem v tem, da se ženske šele moramo dokazati, kot bolj v tem, da nas družba še vedno dojema kot šibkejše. Če je v zadnjih dveh letih prav s to oddajo šefu Binetu uspelo slovenski javnosti pokazati, kaj vse je lahko kuharski poklic in močno dvigniti število vpisanih srednješolcev v kuharske programe, je sedaj res že čas tudi za to, da ženske prenehajo biti zgolj ‘kuharice’ v šolah in menzah, ampak povsem enakovredne ustvarjalke slovenske kulinarične zgodbe.