Nomofobija je strokovni izraz za odvisnost od telefona. Nomofobija (nomophobia) izhaja iz besedne zveze no-mobile-phone phobia in predvsem pri mladih postaja precej resen problem.
V ZDA ima po podatkih Pew Research Centra 90% Američanov mobilni telefon, 58% pa ima pametni telefon. Podatkov za Slovenijo na žalost ni, a zagotovo ni dosti drugače. Odstotek pametnih telefonov je pri mladostnikih zagotovo še nekoliko večji, saj so prav oni tisti, ki morajo biti vedno on-line.
Simptomi nomofobije so pravzaprav podobni drugim odvisnostim in se kažejo kot občutek panike in obupanosti, ko je oseba ločena od telefona. Takšna oseba ima oteženo koncentracijo, ne more se osredotočiti na pogovor ali delo in neprestano preverja telefon, če so se prikazala kakšna nova obvestila. Poznamo celo tako hudo obliko nomofobije, da oseba neprestano misli, da ji telefon zvoni ali vibrira, pa ji ne. Temu rečemo »cellphone vibration syndrome«.
Tudi kemično je po besedah Dr. David Greenfield, asistenta psihiatrije na University of Connecticut School of Medicine nomofobija podobna drugim odvisnostim in vključuje deregulacijo dopamina. Dopamin je neurotransmiter, ki regulira možganski center namenjen nagrajevanju. To pomeni, da motivira ljudi da počnejo stvari za katere menijo, da bodo nagrajeni/pohvaljeni.
Kot je pojasnil Greenfield ob vsakem obvestilu o prejeti pošti na telefonu se poviša raven dopamina. Problem pa nastane, da ne veš kaj to sporočilo je in kdaj ga boš prejel, to pa spodbuja možgane, da venomer preverjajo.
Zanimiva je še ena nacionalna raziskava v ZDA, ki jo je izvedel Harris Interactive jeseni 2013 v kateri je 63% anketiranih odgovorilo, da telefon za obvestila in klice preverijo 1x na uro, 9% pa jih je odgovorilo, da to počnejo vsakih 5 minut. Drug zanimiv podatek pa izhaja iz ankete, ki sta jo naredila Huffington Post in YouGov v kateri je 64% ljudi med 18 in 29 odgovorilo ,da so že zaspali s telefonom ali tablico v postelji.
Pri nomofobiji in pravzaprav pri vseh odvisnostih od tehnoloških igračk se pojavljata dva problema. Prvi je, da večina ljudi tega pojava ne razume kot odvisnost, drugi pa je isti kot pri vseh odvisnostih in to je, da si osebe, ki trpijo zaradi te odvisnosti zelo težko priznajo, da jo imajo in da je potrebno nekaj ukreniti.