Veliko zakonov o umetni prekinitvi nosečnosti sloni prav na predpostavki, kdaj nastane živo bitje. Veliko zadržkov je tudi pri tem, da živo bitje čuti poseg in da gre posledično za mučenje človeka. Tak primer je Nebraska (ZDA) kjer so omejitev postavili na 20 tednov, saj so trdili, da fetus po dvajsetem tednu čuti.
Poročilo raziskave, ki so ga objavili na Royal College of Obstetricians and Gynaecologists je povedalo sledeče: Mogoče je zaključiti, da fetus/zarodek ne more občutiti bolečine v kakršnikoli obliki pred 24 tednom nosečnosti.
Druga ugotovitev pa je, da je zarodek pod naravnimi pomirjevali in nezavesten v maternici, kar posledično pomeni, da anestetiki za fetus med prekinitvijo nosečnosti niso potrebni.
Z raziskavo nikakor niso hoteli vplivati na podaljšanje časa za prekinitev nosečnosti, zgolj predstaviti določena dejstva.
No pa še v Slovenijo. Pri nas to področje ureja Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP) iz leta 1977, ki je 1986 doživel spremembo in tako nosi kratico ZZUUP-A. Na spletu ga preprosto v uradnih evidencah ni mogoče najti, saj gre za zakon iz prejšnje države. Zato je spodaj nekaj pomembnih členov tega zakona.
Pravi pa takole:
17. člen
Umetna prekinitev nosečnosti je medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov.
18. člen
Umetna prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, se lahko opravi na zahtevo nosečnice le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.
19. člen
Postopek za umetno prekinitev nosečnosti po desetem tednu nosečnosti vodijo in o zahtevi nosečnice odločajo komisije prve in druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti. Postopek pred komisijami je hiter.
20. člen
Komisijo prve stopnje sestavljajo socialni delavec in dva zdravnika. Eden od zdravnikov mora biti specialist za ženske bolezni in porodništvo; ta je tudi predsednik komisije.
Komisija druge stopnje sestavljajo socialni delavec in trije zdravniki ustreznih specialnosti, od katerih je predsednik komisije specialist za ženske bolezni in porodništvo.
Člani komisije prve in druge stopnje imajo namestnike.
22. člen
Postopek za umetno prekinitev nosečnosti se začne na zahtevo nosečnice. Za nosečnico, ki je nerazsodna, zahtevajo umetno prekinitev nosečnosti njeni starši oziroma skrbnik. Če zahteva umetno prekinitev nosečnosti mladoletna nosečnica, praviloma obvesti zdravstvena organizacija, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti, o posegu starše oziroma skrbnika, razen če je nosečnica pred polnoletnostjo pridobila popolno poslovno sposobnost.
24. člen
Ženska, pri kateri nosečnost ne traja več kot deset tednov, vloži zahtevo za umetno prekinitev nosečnosti skupaj z izvidom o trajanju nosečnosti in z drugimi medicinskimi izvidi organizacije, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti.
Če je iz izvidov iz prejšnjega odstavka razvidno, da so dani zdravstveni razlogi zoper umetno prekinitev nosečnosti, mora zdravstvena organizacija nosečnico napotiti h komisiji prve stopnje.
25. člen
Zahtevo ženske, pri kateri nosečnost traja več kot deset tednov obravnava komisija prve stopnje. Če komisija meni, da za umetni prekinitev nosečnosti niso izpolnjeni pogoji po 18. Členu tega zakona, zavrne zahtevo za umetno prekinitev nosečnosti. V tem primeru lahko nosečnica predlaga, da o njeni zahtevi odloči komisija druge stopnje. Ta mora o tem odločiti v sedmih dneh.
27. člen
Za dokončanje začete prekinitve nosečnosti ni potrebno dovoljenje komisije prve oziroma druge stopnje.